Nekega dne, se je bog odločil, da mu je dovolj urejenega sveta. V kotlino je vrgel nekaj različnih kultur, ogromno strasti in goro arhitekturnih napak. In nastalo je Sarajevo. Mesto, ki diši prijazno. Toplo. Nenavadno. Diši po domačnosti. In žalosti. Diši po kavi. Tisti pravi, močni. Bosanski kavi. Diši po čebuli in mesnih jedeh. Po Bosanskem sahanu. In diši po presladkih kolačih z medom in zdrobljenimi orehi. 
Sarajevo je mesto, ki ga ne gledaš, ampak čutiš. Čutiš ga v duši in v srcu. Zaboli te. In v nekem trenutku, ko se zazreš v otožen pogled prodajalca v eni od mnogih malih trgovinic na Baščaršiji, začutiš vso žalost preteklosti, brezup in hkrati izjemno voljo do življenja, ki jo premorejo le ljudje, ki so preživeli pekel ujeti v tej kotlini in hudiču pogledali naravnost v oči. Počutiš se varno, a hkrati te je strah, da bi lahko v vsakem trenutku lahko izbruhnilo znova.
In potem sedeš v enega izmed najbolj pristnih Sarajevskih lokalov. Tistega, ki ponuja sarajevsko kafo. Prinesejo ti jo v bakreni džezvi, na bakrenem pladenjčku. Z rahat lokumom, ki je občutno presladek in diši po vrtnicah. Kava je močna in črna, ko noč brez lune. In trpka, kot obžalovanje. V skodelico za nalašč ne spustiš kocke sladkorja. Morda zato, da občutiš vso trpkost in grenkobo prave kave. Ali mesta, če hočeš.
Mesta, ki se pretvarja, da je preteklost pač preteklost. Da je čas stekel dalje, kot zelene vode Miljacke. Pretvarja se, da je mesto, kot vsako drugo. Z butiki modernih, znanih blagovnih znamk. S kavami in cocktaili. Z lokali v steklu in slaščičarnami, ki ponujajo brezglutenske tortice. In mimo hitijo dekleta v modnih oblačilih, ki jih kombinirajo s pisanimi rutami, pod katerimi se skrivajo bujni lasje. V očeh mladenk je brezskrbnost in pogledi so popolnoma drugačni od pogledov tistih, ki so se jim v gube zapisala desetletja strahu. “Vse je drugače,” je dejal umetnik z trgovinici polni slik Sarajeva. “Ni več pravih turistov. Pregnali so jih arabci,” malce bolj tiho doda. “Včasih je mesto živelo drugače.” Boječe tipaš po besedah, saj ne veš, če boš s katero prebudil speče pošasti, spustil duha iz stekleničke, odprl ravno zaceljeno rano. Nekateri so kot slapovi besed in pripovedi. Z zamolklim pogledom in kot v strahu dvignjenimi rameni, kot bi se skušali narediti nevidne, pripovedujejo o tistem abstraktno bolečem času, ko so živeli za trenutke, ker niso vedeli, kateri bo zadnji. Drugi, zamahnejo z roko in zaklenejo srce. Kot okameneli, brez čustev spustijo tiste spomine v pozabo. 
Zato tako tipaš… in čakaš, da oni začnejo pogovor.
Mesto je kaotično. Polno stare in nove pločevine. Statusnih simbolov in tistih starih avtomobilov, ki te vsakič, ko speljejo, zadimijo s črnim dimom, ki te popraska v očeh, da se ti zasolzijo. Hkrati pa ti postrežejo s praktičnim izgovorom za solze, medtem, ko na vsakem koraku opaziš bele nagrobne spomenike, ki so tako svetli, da so popolno nasprotje sivemu, staremu mestu. Kot bele, ozke sulice štrlijo proti modrini neba. In kot nevidne sulice zbadajo z oči… Ampak, ne… krivi so avtomobilski izpuhi. In močan cigaretni dim, ki so ga polni lokali in ti pada na pogled, kot težka siva zavesa.
Povzpneš se na hrib in pred teboj se pokažejo hiše, za katere se zdi, da niti ena ne stoji popolnoma naravost. Kot da jih je v peskovniku pustavil otrok s svojimi neveščimi rokami. Mesto pa se, malce sramežljivo v mraku tik po sončnem zahodu, sramežljivo nastavlja pogledu. Iz mošej, ki se kot bele puščice stegujejo proti nebu, se z vseh koncev zaslišijo glasovi mujezinov, ki kličejo k večerni molitvi. Veter maže po nebu bele oblake, ki zakrvavijo v zadnjih izdihih dneva. Med mežikajočimi lučmi se v vsem svojem sijaju zasveti mestna hiša. Ponosno obnovljena je bila nekoč dom več miljonom knjig, dokler se ni nek bolan um odločil, da nad vse, kar je svetega, pošlje ogenj. In besede so se, kot molitev dvigale v zubljih in dimu…
Še vedno je dovolj hladno, da iz streh dviga dim. Vonj po lesu se meša z vonjem po čevapčičih, bureku, sveže pečeni sirnici…
Lepo je to mesto. Trpko lepo. Polno lepote in polno žalosti. Počasi utone v sanje. Ampak nikoli čisto zares ne spi. Preveč je še pošasti, ki se v vlažnih ulicah skrivajo v obledelih in okrušenih grafitih. In v spominih stavb prepredenih s plesnijo. In v škrbastih oknih z razbitimi strekli… In v nočnih morah tistih, ki pomnijo. Tistih, ki se zavedajo, da bodo potrebne še generacije, da bo to mesto zaspalo spokojno.
0 comments