London v črno rdeči

Rada imam to mesto. Glasno. Vrveče. Kot veliko mravljišče. Kotel kultur in karakterjev. Všeč mi je, kako se zlahka izgubim v množici in ne glede na to, kako sem čudaško oblečena, nihče obsojujoče ne dvigne pogleda. Všeč so mi cimetove rolce na Piccadilyju. Kjer sicer zraven dobiš pribor, ampak je toliko večji užitek sveže, vroče testo, dišeče po cimetu, trgati s prsti.

Všeč mi je podzemna železnica. Logična, hitra. In kljub mojim težavam z majhnimi, zaprtimi prostori in kljub temu, da ne prenesem energije neznancev preblizu sebe, mi je prijetna. Še posebej odmevanje korakov po rovih in glasba, ki se najprej nekje od daleč odbija od sten vročih hodnikov in potem prihaja vse bližje in bližje, dokler je ne zagledaš in začutiš. In te vzame. Tako, da bi včasih kar plesala med gručo neznancev. Saj me konec koncev nihče ne pozna.