Bilo je jutro, ki bi moralo po vseh pravilih biti čudovito. Po dolgem času je posijalo sonce. Nisem ga videla. V nekakšni megli sem vozila po dokaj prometni cesti in, ne vem sicer zakaj, ustavila pri zeleni na semaforju. Iz čudnega transa me je spravilo šele besno hupanje voznika za menoj, ki me je za las obvozil. Ustavila sem se na najbližji avtobusni postaji v solzah in luknjo v prsih. Zaradi enega vprašanja, ki mi ga je postavila znanka, sicer z velikim nasmehom, na zabavi prejšnjo noč. Ker mnoga vprašanja so preprosto neprimerna.
Zgodba, ki ti jo bom povedala bi lahko bila moja, tvoja, njena. Ker imamo ljudje vedno znova bolestno željo po pametovanju in vtikanju v druga življenja.
Bila je ena tistih z jasnimi cilji. Končati srednjo šolo s čim boljšim uspehom, se vpisati na željeno akademijo, si najti službo, ustvariti družino. Vse po nenapisanih pravilih življenja. Nekje proti koncu njenega študija so začela deževati prva vprašanja: »Kdaj si boš našla fanta? Ne moreš tako dolgo čakati, boš prestara za poroko. Kdo te bo pa potem še hotel.« In sta se našla. Bila sta čudovit par, ki je sicer po nekaj letih skupnega uživanja v potovanjih, druženjih, zabavah neprestano poslušal: »In? Kdaj bomo slišali poročne zvonove? Zdaj bi bil pa že čas.«
Bila je pravljična nevesta. Z nežno čipko in dolgo vlečko na sončno soboto. Vsi so vzdihovali in jima čestitali ob njuni sreči, hkrati z »Zdaj bosta pa verjetno počasi naročila. Sta že v teh letih. Da ne bo prepozno.« Leta so tekla. Vsake toliko jo je kdo na videz dobrohotno pobožal po trebuhu z vprašanjem: »A je že kaj? In ugibanja ob družinskih kosilih, ko tetke staknejo glave in ugibajo, če je »šlo naprej«, ker pred mesecem je imela na sebi precej ohlapna oblačila in se ji je zdelo, da se tudi že malo vidi. Njo pa so taka vprašanja bolela in grizla. Trudila sta se, hodila na preglede, poizkusila z vsem, ampak jima preprosto nikakor ni uspelo. Vsako tako vprašanje je bilo, kot bi ji nekdo zabil nož v srce. Nihče od »dobrohotnih« firbcev z vreščečimi potomci pa preprosto nikoli ni niti pomislil na to. Dokler ni nekega dne zbrala poguma in vsem s solzami v očeh povedala, da pač ne moreta imeti otrok, ker očitno ni vsem dano.
Konec koncev je vseeno. Ni dano ali pa ni odločeno. Tovrstna vprašanja sama enačim z vprašanjem: »Kdaj ste pa vi nazadnje telovadili s svojim možem?« ali »Kdaj pa vi nameravate umreti?« In vrstijo se vse življenje. Kdaj boš končala faks? Kdaj boš našla fanta? Kdaj se bosta poročila? Kdaj bosta imela otroka? Zdaj bi bil pa čas za drugega. In pri tretjem: »A pa nista mogla malo paziti? Se vama je ponesrečilo? Ljudje se strašansko radi vtikamo v druge in ne razmišljamo o posledicah, ki bi jih naše nepremišljeno stegovanje jezika lahko imelo na druge.
Kar se pa tiče mojega jutra. Zgodilo se je na zabavi, ob rojstvu prijateljevega drugega sina. Bili smo mešana družba iz povsem različnih svetov, a s podobnim načinom življenja. Morda zato takih vprašanj ne bi pričakovala. Sploh, ker je bilo tam kup parov brez otrok, od katerih ima verjetno vsak svoj zato na vprašanje o potomcih. »Kdaj boste pa pri vas kaj zibali?« je z nasmehom vprašala znanka. Verjetno povsem dobrohotno. Pomislila sem: »Očitno pri svojih dkoraj petdesetih še vedno izgledam odlično. Naj traja! Do petdesetega najmanj.« Vedno bo obstajal nekdo, ki ne bo razmišljal. Dvigni glavo, povej, da je prijateljica presrečna, ko si sposodiš njenega razgrajača in gre lahko sama na kavo. In da se vedno najde kaka skuštrana glava, ki se z veseljem priplazi pod tvojo dlan. In da je življenje z ali brez otrok lahko lepo, ker imamo to svobodo, da se za biti srečni, lahko odločimo sami.
0 comments