»Sarajevo. Deževen dan. Košara jabolk na mizi in njeno sporočilo: »Oprosti, nisi ti. Jaz sem…« To je bila njegova zgodba. Moja je bila: »Oprosti. Zaljubljena sem.« SMS odgovor mojega moža je bil: »Oprosti, tudi jaz sem malo.« Najino SMS-anje je teklo iz parterja v zeleni ring. On, v katerega sva bila oba malo zaljubljena, pa je pevec skupine Plavi orkestar, Saša Lošić.
Ne morem reči, da me na Plavce veže kakršnakoli nostalgija. Odraščala sem s povsem drugačno glasbo. Ko sem se začela ukvarjati s fotografijo, so potiho stopili v moje življenje. Saša se mi je zdel vedno bohemski fant z drugega sveta. Prekrhek za svet, v katerem živi. In poslušanje njihove glasbe v meni prebudi čudno mešanico evforije, strahu, ranljivosti in ljubezni. Vedno znova v tem drobnem fantu s kapo vidim Exupéryjevega Malega princa. V njem vidim fanta, ki je v času punka sanjaril in prepeval o ljubezni. Priznam, malce ga gledam skozi zamegljena rožnata očala emocij. Morda tudi zato, ker je moj mož nekoč rekel: »Podobna sta si. Oba gradita zidove okrog sebe. Oba potrebujeta čas, da začutita ljudi in jim začneta zaupati. In oba sta zasanjana umetnika, ki živita z glavo v oblakih.« Ko sem ga opazovala na odru, sem ves čas dobivala občutek, da je še vedno deček, ujet v telo odraslega moškega, z dušo najstnika, ki se čudi nad svetom. In zdi se, da se vsake toliko potegne vase in se z naivnim in iskrenim pogledom zazira v množico, ki na vse grlo prepeva njegovo glasbo, njegove osebne izpovedi. Skrije se v dlani in malce preplašeno stopi korak nazaj.
In potem se je zgodil vikend z Malim princem. Njegov glas je igrivo frfotal po ulicah meni tako zelo ljubega mesta. Mesta, ki po vseh teh letih še vedno ne spi mirno in se s strahom ozira preko ramen. Naši koraki so merili Sarajevo, medtem ko je z zanosom iskal najbolj zanimive kavarne, segal daleč v preteklost in boječe potipal po črepinjah nedavnega, kot bi se bal, da se bo porezal na skoraj svežih spominih. V nekem trenutku se je zmedeno in sramežljivo skrival vase in nam v naslednjem hotel podariti ves svet. Njegov tok misli je bil mehak in intimen. Kot bi se pogovarjal z najboljšim prijateljem in mu v naročje polagal svoje največje skrivnosti. Ki pravzaprav niso skrivnosti. Vtkane so v besedila njegovih pesmi: “Tu je prva gimnazija. Tista iz skladbe Bolje biti pijan nego star. Tu sem stal na postaji, čakal na tramvaj in si izmišljeval verze. Zdaj, ko vidim svoj svet skozi vaše oči, izgleda običajen, siv in socialističen. Skozi moje oči moj kvart še vedno ostaja mističen in otroški.” Če sem mislila, da bom Sašo po vikendu z njim gledala bolj kot moškega, sem se krepko zmotila. V mojih očeh, v mojem srcu ostaja najstnik z melanholičnim pogledom, značilno kapo in eterično prezenco. Z nekimi nedosanjanimi najstniškimi sanjami in hrepenenji. S škrbinami z granatami prekinjene mladosti. V meni budi željo, da bi ga zavila v objem, kjer ga nihče ne bi mogel prizadeti, tako krhek se zdi. Plavci ostajajo uporniška skupina, ki podira vse razlike bivše Jugoslavije in zabriše del tiste grozne zgodovine, ki bi nam morala biti vsem v opomnik, da je mir nekaj tako zelo krhkega, kot ta Mali princ, katerega besede bi človek poslušal ure in ure, da bi pozabil na vse grdo. Ker njegov glas diši sladko, kot baklava iz Sarajbosne. Diši po plesnivih zidovih neke pomladne noči v Sarajevu, ko so bile misli še naivno mladostne in so sanjarile o ukradenih poljubih v temnih ulicah mesta.
Zdaj veš. Izbrala bi dan. Kakšna je noč z njim, pa bi znala povedati njegova Špela.
0 comments