Nista opazila, da se je medtem, ko sta iskala prave besede za pomlad, že zgodilo poletje. Prišlo je v tišini. Kot ona, ki je nekega večera odprla okno in vdihnila vonj soli, ki ga je veter prinesel z juga. Rožnata luna je mešala štrene in misli, medtem ko je skozi veje dreves in tančice puhastih oblakov opazovala gladino morja in vonjala vrtnice, ki so dehtele v zgodnje poletni sparini. On tistega večera ni spal. Hodil je po ulicah, brez prtljage in brez smeri. Samo misel je imel. Tisto eno, ki ne umre, čeprav se zdi, da je že vse ostalo razpadlo. Pogoltnil je ponos in zaklenil glas v prsih, a noge so ga same vodile. K njej. K vratom, ki jih ni nikoli zares zaprl. Ni ga skrbelo, da bo rekla, da je nor. Ni se bal, da mu ne bo odprla vrat. Bolj kot vrata ga je plašila tišina, ki se naseli v srce, ko izgubiš jezik, s katerim si ljubil. Ona je sedela, naslonjena na hladno steno, z rokami ovitimi okoli kolen in pogledom, obrnjenim v noč. Tam je bil poljub za slovo, ki bi se moral zgoditi, a se ni, in stavek, ki je obstal v zraku […]
Read More