Sem ena tistih, ki ne marajo objemanja. Objem se mi zdi namreč eno bolj intimnih dejanj v življenju. Objem je trenutek, ko podrem vse zidove in človeka spustim svoj osebni prostor. Dovolim, da začuti mojo energijo in s tem mojo ranljivost. In hkrati dovolim, da nekaj njegove energije ostane v meni. Objem je nekaj podobnega, kot če bi dva kamenjčka trčila drug v drugega. Na videz se ne bi nobenemu od kamnov nič poznalo, ampak, če bi ju pogledal pod mikroskopom, bi pa verjetno opazil, da je na vsakem od njiju ostala sled drugega in da sta malce pa vendarle spremenjena. Zato je objem tak poseg vame. Objem je trenutek, ko podrem vse zidove in človeka spustim svoj osebni prostor. So ljudje, ki jim instinktivno dovolim blizu. In si želim njihovih objemov. Ker oddajajo nekaj neotipljivo blagega. Nekaj tako prijetnega, da si želim odnesti sled tega s seboj. Želim si oditi po svoji poti malce sprememnjena od bližine tega nekoga. Ljudje se objemamo na različne načine. Objemi s trepljanjem po ramenih delujejo neiskreno in utesnjujoče. Takose običajno objemajo politiki. In potem objstajajo objemi samo z ramenskim obročem. To so tisti, ki bi jih preprosto prepovedala. Nasilni. Narejeni in neiskreni. In ko me kdo […] Read More
In potem se je zgodil vikend z Malim princem. Njegov glas je igrivo frfotal po ulicah meni tako zelo ljubega mesta. Mesta, ki po vseh teh letih še vedno ne spi mirno in se s strahom ozira preko ramen. Read More
1 comments