VSI SMO LAHKO MIHA

0 Comments
0 likes
by darjin01
Share

Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia

Avgust/september 2019


Slovenci smo zagamani, zoprni zateženci, ki se neprestano pritožujemo in komaj čakamo, da sosedu crkne krava. Sedimo za svojimi ekrani in anonimno objavljamo nizkotne, žaljive komentarje. Tak vtis bi lahko dobil nekdo, ki bi na nas pogledal od daleč. Pa smo res taki? 

Jaz poznam drugačne. Srčne, pripadne, ljubeče, take ki jim je mar za druge. Še iz časov mojega otroštva imam v spominu sobote, ko se je zbrala vsa vas, ker je nekdo gradil hišo. Po celodnevnem garanju je sledila kolektivna zabava. Spomnim se večerov v skednju, ko so se gospodinje zbrale in ob ličkanju koruze obdelale vse lokalne novosti. Roko na srce, se je vedno obrekovalo, ampak človek nekako mora do najnovejših vaških vesti. Kar skušam izpostaviti je ta kolektivni duh, ki smo ga premogli od nekdaj. 

Spomladi sem se odpravila na sedemdnevno pot z Deželakom junakom. Z najbolj srčnim človekom, kar sem jih spoznala v življenju. S človekom, ki se ne zna pretvarjati in na življenje, ne glede na leta, gleda s tako otroškimi očmi, da pomisliš, da je svet v svojem bistvu res še nepokvarjen in dober. Miha je oseba, ki bi, če bi lahko, popravil vse krivice tega sveta in čaral nasmeh na nasmeh. Dobrih 600 kilometrov pedaliranja je mačji kašelj za resnejše športnike, nikakor pa ne za pisarniške molje in radijska gobcala, ki večino časa presedimo nekje v studiu. In smo odšli. Z namenom zbrati čim več denarja za otroke iz roba resničnosti, otroke iz socialno ogroženih družin, ki v življenju še niso bili na počitnicah na morju. Zanje morje ni zgolj oddih, kopanje in plaža. Zanje je morje pobeg pred zlorabami, udarci in revščino. Morje zanje predstavlja življenje, kakršno pripada vsakemu bitju na tem svetu. Življenje, ki ti postreže z normalno posteljo, večerjo in zajtrkom in nekom, ki te bo stisnil v objem, ko si potolčeš koleno med igro, in ne z udarcem. Zato je bila ta pot v vročino, dež in klance vredna vsake kaplje potu in vsake solze. In človek, ki ga tako globoko občudujem in spoštujem ima med vsemi temi napori pred očmi samo te obraze, ki se znajo nasmehniti, kljub temu, da skrivajo črnice in dlani,ki znajo objemati, kljub temu, da poznajo samo roke, ki so jih odrivale. In ta človek je združil najprej nas, ki smo z njim preživljali vseh sedem dni poti. In kljub temu, da bi sam potreboval nekoga, ki bi mu vlival energije in ga bodril, je bil velikokrat on tisti, ki je bodril vse ostale, ko smo se od izčrpanosti sesipali v pepel. In združil je na videz nezdružljivo. Združil je Slovenijo v enem samem cilju. Omogočiti nekaj dni normalnega otroštva čim več otrokom. Občutek je bil, da je – z izjemo nekaj tistih, ki so a priori proti vsemu – Slovenija sklenila neviden obroč zaščite okrog tistih, ki so namesto večerje deležni udarca, namesto nove, ne raztrgane majice brce in ki namesto večerne pravljice dobijo zgolj zmerljivke. 

V teh trenutkih sem bila ponosna, da sem Slovenka. Ganjena, ko sem videla, da imamo slovenci v resnici veliko, veliko večje srce, kot je površina naše male dežele. In da nam v resnici ni toliko mar za sosedovo kravo ter da se z lahkoto odrečemo svojim malim zabavam, zato, da bo 1000 parov stopal mendralo po mivki in čofotalo po valovih. Da bodo okusili, kako slano je morje in ne bodo o tem le brali v učbenikih. Da se bodo zbodli na iglicah borovcev, ker je ta bolečina mnogo prijetnejša od bolečine zlorabe in neljubljenosti. In da nasmeh ne bo skrival solz osamljenosti in žalosti, ampak bodo to solze sreče. Take, kot smo jih točili mi ob spoznanju, da slovenci nismo zadrte tečnobe, ampak veliko srce, ki na koncu stremi k samo enemu cilju. Pomagati!

Tags:

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.