08. Tu je vreme prijaznejše

0 Comments
0 likes
by darjin01
Share

“Kako siv je ta dan,” je tiho zabrundal. Kot sam zase. “Siv, turoben, moreč. Žalosten.”

“Si žalosten?” sem ga vprašala in čisto narahlo položila dlan na njegovo roko. Ni je odmaknil. Bližina je bila med nama nekaj najbolj naravnega že od vsega začetka. Pogledal me je s tistim svojim otožnim pogledom. Jesenskim pogledom. “Ne,” je odvrnil. “Ti si žalostna. In to me boli.”

“Pogrešam ga,” sem skoraj zahlipala in se zazrla skozi okno. Sivina dneva je kot strta steklovina rezala v odprto rano. Grobo… Skeleče. Dušila me je megla. Dušil me je dež. Dušila me je zima.

“Misliš. da bova spet čakala pomlad, da se znova vidiva?”

“Kako naj vem, draga moja… Zame je samo nekdo, ki mu ti praviš Sanjski. Trmasta si. Misliš, da bi te ubilo, če bi ga ti poiskala? Morda on razmišlja enako in tako sedita na dveh bregovih reke in si kažeta hrbta oba preveč trmasta, da bi popustila v svojih načelih.”

Mimo so po sivi cesti hiteli ljudje. Skriti pod svoje puste črne dežnike. Z obrazi obrnjenimi v tla, kot bi se bali pogledati nekomu v oči in začutiti.

“Na trenutke se počutim, kot v telenoveli. Ne znava se pogovarjati. Obnašava se, kot dva najstnika, čeprav sva oba že krepko odrasla. Ne znam ga razumeti. Ali pa mi tega ne dovoli. Včasih se sprašujem, kaj je res. Ali pač tak je… Skrivnosten in nerazumljiv ali je to samo njegova igra. “

“Presnetno, dekle. Vzemi v roke tisti tvoj telefon in mu napiši sporočilo. Nekaj povsem preprostega. Ne rabiš velikih besed in globokih izlivov. Nekaj, da mu daš vedeti, da si tu. Pozabljaš, da smo lahko tudi moški lahko ranljivi in nas stiska strah.”

“Ne razumem česa bi ga bilo lahko strah.” Iz torbice sem obotavljajoče izvlekla telefon. Samo en stavek. Kaj naj mu napišem. Črko za črko sem požirala svoj ponos in ko sem stisnila pošlji, je pisalo samo: “Lepo je pomisliti nate.”

Kot, da mi je z ramen odpadlo težko breme. Kar naenkrat je dan dobil svetlejše barve in celo ljudje, ki so hiteli po ulici niso več izgledali tako osamljeni in utrujeni.

Tam sem bila. S svojim prijateljem. Klepetala sva o filmih in knjigah. O umetnosti. Gledališču. O vsem, kar nama je padlo na pamet. Do trenutka, ko naju je prekinil pisk z mojega telefona: “Tudi jaz mislim nate. Nisem v mestu. Tu, kjer sem, je vreme prijaznejše. Ko se vrnem bo že skoraj pomlad. Mar spet čakava pomlad?”

“Misli name,” sem srečna dahnila. “Tudi on misli name.”

“Je bilo res tako težko?” se je nasmehnil in me stisnil v svoj medvedji objem. “Saj bo kmalu pomlad.

Tags:

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.