07. Čakala sva pomlad

1 Comments
0 likes
by darjin01
Share

Končno sva našla kavarno, kjer ti ne nabijajo glasbe tako naglas, da skoraj kričiš na sogovornika. Včasih ne razumem. Mar ni hec kafičev v tem, da se ljudje družimo in pogovarjamo.

Pogledal me je iznad očal. Tako, kot včasih Sanjski. Zmrazilo me je ob njegovem pogledu. Prijetno zmrazilo. Veš, tisto, ko ti četa mravljincev zakoraka po hrbtenici.

Njegov pogled je bil utrujen. Še vedno sedi nekaj otožnega v njegovih očeh barve hojevega medu. Včasih ga podražim, da ima meden pogled.

“Ne zaupaš mi,” je začel.

“Zakaj ti ne bi zaupala. Moj prijatelj si. Zaupam ti od prvega trenutka, ko sva se srečala. Ne vem zakaj. Oddajaš nekaj mehkega, varnega. Saj veš…

“Zakaj mi potem ne poveš njegovega imena. Saj veš, da sem radoveden.”

“Ne morem. Nočem, da ga gledaš z drugačnimi očmi. Nočem, da ga obsojaš.”

“Povej mi, potem, vsaj koliko je star.”

“Kako leto mlajši od tebe.”

“Kristus, dekle. Oče bi ti bil lahko.” Njegove oči so se presenečeno razprle. Skoraj sem lahko videla vsa vprašanja, ki so se porajala v njegovi glavi: “Ga poznam? Od kje bi ga lahko poznal. Skoraj moj letnik je.”

“Verjemi, da ne iščem očetovske figure. Ljubezen ne vpraša po letih, saj to veš sam. Zgodila se je. Nekega dne. Nepričakovano. Popolnoma drugačen je od mojega očeta. Ničesar nimata skupnega, tako da ne išči nekakšne psihološke razlage. Privlači me njegov intelekt. Njegov način razmišljanja. Iskrica v očeh. Ko sva se prvič srečala sem jo opazila. In tisti njegov pogled iznad očal. In ko sem odhajala, takrat, ko sva se spoznala, je stegnil za menoj roko in mi samo nežno, z nasmehom, stisnil dlan. Brez besed… Skoraj pol leta sva se dogovarjala, da se srečava. Želela sva se prvič srečati, ko bo pomlad. Ko bo lepo. Ko bo vse cvetelo in dehtelo. Jeseni sva se spoznala. Kot da ne bi hotela najinega poznanstva začenjati, ko vse umira. Ko narava sklanja utrujeno glavo in zapira veke.

 In tako je minila jesen, ko sem mislila nanj in se spraševala, če so mu všeč barve listja na drevesih in če tako kot jaz obožuje vonj jeseni in tisti topli veter, ki se vsake toliko prikrade, kot da se je iztrgal iz objema poletju. Samo toliko, da spomni, da je minilo nekaj lepega. In bila je zima. In snežinke in mraz. In včasih, ko sem šla skozi mesto, sem se spraševala, če ga bom kje srečala… In prišla je pomlad. In pomladni dež in kar nikoli ni bilo dovolj lepo, da bi se dobila. Čakala sva na popoln trenutek. Na nek res lep dan. Do takrat, ko sva se prvič videla, je bilo že poletje. Iskala sva senco pri jezeru. Tremo sem imela. Besede so mi zastajale v grlu. In pomislila sem, da sem gotovo tako zelo dolgočasna, da se nikoli več ne bo hotel dobiti z menoj. Požirala sem njegove besede. Skušala prebrati karkoli v njegovih očeh, pa mi ni uspelo. Njegove oči so tako temne. Kot noč so črne. Ne znam brati tako ogljeno temnih oči. Ne znam brati govorice njegovega telesa.

Ko je odhajal me je objel. Toplo. Dolgo. Za nekaj trenutkov se mi je zazrl v oči in pomislila sem, da me bo poljubil. Pa ni… Samo še enkrat me je privil k sebi. In nato odšel.

Jaz pa sem stala tam… S praznim objemom. Polovica neke izgubljene osebe.

Z njim je drugače, kot pri tebi. Ko odideš ti, vem, da se boš vrnil. In vem, da nikoli ne odideš. Ker prijatelji ne odhajajo. Ne glede na razdaljo, so tu. Zato verjemi, da ti zaupam. Včasih celo bolj, kot sebi.”


Tags:

what people say

1 Comments
  1. 3. 4. 2019 Andrej OK Reply

    Ko se od nekje privlečeš in urediš misli, je skoraj tako, kot bi bilo vse v redu. Ampak samo skoraj. Manjka nekaj, kar se izkaže, da se pojavi šele potem, ko vzameš papir in pisalo in zapišeš. Tedaj postaneš spet celota. Sicer manj v glavi, ampak vedno več na papirju in v glavah ljudi, ki jih poznaš in s katerimi bi rad delil kar veš, kar si doživel, kar ti je kdo vzel…

    Nekaterim je zapovedano, da tako delijo sebe. In ti Darja si ena izmed njih.

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.