LOVCI

0 Comments
0 likes
by darjin01
Share

Drage moje … Gotovo se vam je to že zgodilo. Ravno ste se pobrale po prejšnji neuspešni zvezi in začele živeti. Počele ste stvari, ki vas osrečujejo, zadovoljne same s seboj. Še prav prima se vam je zdelo, da ste izgubile nekaj kilogramov, zamenjale garderobo. Skratka, vaše življenje se je čudovito skockalo. In potem se je pojavil on. Počasi je stopal v vaše življenje.

Najprej z nekaj sms-i, povabilom na kavo, večerom na koncertu, in preden ste se zavedale, vam je zlezel pod kožo. Spustile ste ga v svoje življenje in na koncu seveda v svojo  posteljo. On je bil ves zagret. Še ve, ki ste navajene nenehnega dopisovanja s prijateljicami, ste komaj lovile njegov tempo. Trosil je komplimente, poznal vse čudovite citate iz knjig, sestavljal je verze. Ustvaril je pravljico iz vajinih življenj. Ob večerih sta se stiskala pod puhasto odejo, si grela stopala po dolgih večernih sprehodih. In za piko na i, da je dokazal, kako je res popoln, je z vami gledal najbolj cmerave romantične filme. Brez pritoževanja. Všeč je bil vašim prijateljicam, všeč je bil vaši mami, celo oči ni imel pripomb. Čudovita zgodba, ki bi se lahko končala z: „In živela sta srečno do konca svojih dni.” E, ne gre to tako. V nekem trenutku vas je usekalo po tilniku spoznanje, da se gospod Čudoviti odmika. Njegova sporočila postajajo vse redkejša in skopa, sestavljena iz nekaj črk. Nenadoma je tako blazno zaseden v službi, da nima niti več časa poklicati nazaj.

Kar naenkrat postaja odsoten in zamišljen. In ve ga zagovarjate. Pred seboj, pred prijateljicami, celo pred mamo. Pred očetom modro molčite, kajti očetje so tisti občutljivi zmaji, ki znajo vzkipeti, ko kdo prizadene njihove princeske.  Ženske smo pač takšne. Najprej iščemo vzrok v sebi in nato vsepovsod drugje, razen v dejstvu, da mu pač ni več do nas. Ubošček nima več časa za vajine večere, ker je, oh, tako zelo utrujen. V službi ga izčrpavajo in toliko skrbi ima, da sploh ne ve, kje se ga drži glava. In ve ga potrpežljivo čakate in si grizete nohte, dokler nekega dne vse obupane ne ugotovite, da je bil pač samo še eden, ki vam je spodmaknil tla pod nogami, narisal črtico v svojo črno knjižico in veselo pošilja sms-e še štirinajstim drugim. In kako to vemo? Ker punce se med seboj pogovarjamo. In roko na srce, težko katera srečo zadrži samo zase. Povemo si stvari, ko smo vesele, in povemo si stvari, ko smo žalostne. Če ne zaradi drugega, zato, da lahko potem prijateljice kot ljubek čarovniški zbor na vse pretege udrihamo po kretenu, ki si vas itak ne zasluži. Frajer pa, po domače povedano, ribari v različnih ribnikih in pušča za seboj okostnjake osvojenih src. Znana zgodba, kajne? Mi ni dalo miru, zato sem nekoč enega od znancev vprašala, zakaj moški to počnejo. In mi je razložil. Iskreno in brez olepševanja. „Moški smo lovci. Lovimo, dokler plena ne ujamemo. Ženske ste zanimive, ko ste nedosegljive in neosvojljive trdnjave. Ko dosežemo svoje, poberemo trofejo in naskočimo novo trdnjavo.” a res??? Sprašujem se, katera ima energijo in čas vse življenje igrati nedostopno damo. Ženske preprosto nismo take. Imamo v nasprotju s temi lovci srce, čustva in empatijo. Zelo preprosto sem mu odgovorila: „Dragi moj, dokler ne greš v gozd, upleniš zajca, ga odreš in ga prineseš, da ti ga pripravim za večerjo, ali vsaj ujameš ribo, da ne bova umrla od lakote, dokler so tvoje dlani mehkejše od mojih, dokler hodiš na manikiro in v tvoji omari v kopalnici stoji več pomad, losijonov in kremic kot v moji, do takrat, dragi moj, zaradi svojih dejanj nisi lovec, ampak, oprosti, ena navadna velika rit!

Kolumna je bila objavljena v reviji Grazia, marca 2018.

Tags:

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.