06. SANJSKI

0 Comments
3 likes
by darjin01
Share

Prezgodaj sem prišla v mesto. Ne maram zamujanja. Ne maram sama sedeti v kavarni in tako sem tavala.

“Si kdaj opazil, kako je mesto pusto in izumrto ob sobotnih večerih? Kot, da so vsi poniknili. Sem in tja je videti kak zaljubljen par, ki ga je že požgečkala pomlad. Hihitata se naslonjena na steber stavbe in si dlani grejeta drug ob drugem.

Zima je. In minus krepko pod ničlo. Včasih sem zime sovražila. Kar tako. Brez razloga. Zdaj, ko sem starejša… kaj pa vem. Lepa mi je zima. Lepa je mi je takrat, ko sneži in vse utihne. Pst! In utihnejo ljudje in avtomobili in glasba in ptice. Kot bi se bali, da bo vsak najmanjši šum prepodil tiste nežne drobne snežinke. Za nekaj ur zemlja zaspi. Takrat mi je zima všeč. Všeč mi je tudi, ko grize mraz. In pod koraki poka led. In ko moraš stopati, kot pingvin, da ne pogrneš. Takrat sanjarim, kako bi bila z njim na nekem poledenelem jezeru. Na drsalkah. In on bi me prijel za roko in bi v tišini vecera poslušala samo, kako najine drsalke režejo skozi led. Ampak njega ni. Saj veš, dragi prijatelj, niso še minili trije meseci. 

Ampak tista zima, ko se led začenja tajati in se izogibaš lužam in stopiš v najbolj plundrasto lužo. Tista zima mi pa ni všeč.

A veš, da je bilo še vedno dovolj zgodaj, da so prodajalke zdolgočaseno stale po trgovinah in prestevale minute, ne kupcev, minute do konca službe. Nisem se šla pogret v katero od trgovin. Zavila sem v podhod do “najinega” kina. Tistega, v katerem mi je ukradel poljub. In stala sem pred plakati za filme in ugibala, katerega bi izbral on in katerega bi izbrala jaz. On verjetno nekaj romantičnega. Veš, vedno me draži, da v meni ni kančka romantike. Jaz bi se verjetno skušala izpogajati za katerega od evropskih festivalskih filmov. Ali pa nekaj popolnoma neatraktivnega, da mi ne bi bilo žal, da ga lep kos ne bi videla. Upala bi na njegove objeme. Ga skrivaj opazovala. No, morda ne toliko na skrivaj. Čuti moje poglede. Obrne se in se mi nasmehne. Mi položi roko okrog ramen in jaz se privijem k njemu, k njegovi toploti.

“Še vedno se iščeva veš, dragi prijatelj. Tebi to povem, ker ti zaupam. V vsem tem času najinega poznanstva sva z njim še čisto na začetku poti. Spoznavava se.”

Premražena sem prihitela v kavarno. Bil je že tam. S skodelico čaja. Tudi zame. “Vedel sem, da boš premražena.”

“Kdaj mi boš povedala, kdo je on?”

Ne vem. Morda nikoli. Naj zaenkrat ostane Sanjski.

Tags:

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.