OBJEM JE POSEG VAME

0 Comments
1 likes
by darjin01
Share

Sem  ena tistih, ki ne marajo objemanja. Objem se mi zdi namreč eno bolj intimnih dejanj v življenju. Objem je trenutek, ko podrem vse zidove in človeka spustim svoj osebni prostor. Dovolim, da začuti mojo energijo in s tem mojo ranljivost. In hkrati dovolim, da nekaj njegove energije ostane v meni. Objem je nekaj podobnega, kot če bi dva kamenjčka trčila drug v drugega. Na videz se ne bi nobenemu od kamnov nič poznalo, ampak, če bi ju pogledal pod mikroskopom, bi pa verjetno opazil, da je na vsakem od njiju ostala sled drugega in da sta malce pa vendarle spremenjena. Zato je objem tak poseg vame.  

Objem je trenutek, ko podrem vse zidove in človeka spustim svoj osebni prostor.

So ljudje, ki jim instinktivno dovolim blizu. In si želim njihovih objemov. Ker oddajajo nekaj neotipljivo blagega. Nekaj tako prijetnega, da si želim odnesti sled tega s seboj. Želim si oditi po svoji poti malce sprememnjena od bližine tega nekoga.  

Ljudje se objemamo na različne načine. Objemi s trepljanjem po ramenih delujejo neiskreno in utesnjujoče. Takose običajno objemajo politiki. In potem objstajajo objemi samo z ramenskim obročem. To  so tisti, ki bi jih preprosto prepovedala. Nasilni. Narejeni in neiskreni. In ko me kdo objame na tak način, v trenutku postavim zid. Začnem razmišljati, kaj sem storila narobe. Če sem morda nasršena kot ježevec in se objemalec počuti, kot da se bo nabodel na moje bodice. Verjamem, no, vem pravzaprav, da so tudi ljudje, kot jaz. Ljudje,ki se objemov bojijo in so morda v zadregi in komaj čakajo, da seumaknejo iz neprijetnega položaja bližine,medtem ko s pogledom švigajo okrog,če jih je morda kdo videl.Ljudje, ki imajo neprestano postavljen zid in se bojijo bližine drugega telesa. 

In potem so objemi, ki jih človek začuti, kot mehko vato okrog celega telesa in kot toploto okrog srca. Taki mehki, prijazni in varni objemi.  

Pred časom sem spoznala fanta, ki svet gleda skozi drugačne oči. Vidi in opazi stvari, ki jih drugi v svojem hitenju spregledamo. Ta fant, ime mu je Jan, ima v svojih očeh nekaj tako mehkega, da se zdi, kot da s samo pogledom polaga obliže na točno tiste rane, ki skelijo. In prvič v življenju se mi je zgodilo, da sem pristopila z nemim vprašanjem na koncu jezika: “Te smem objeti?” In medtem ko sem med klepetanjem o tem in onem, čakala na trenutek, da zberem pogum in izrečem teh nekaj besed, se je obrnil k meni in rekel le: “Veš, kar moram te objeti.” To je bil eden tistih objemov, za katere si človek želi, da bi lahko malce stopil na zavoro in ustavil čas. Samo za nekaj dodatnih sekund. In počutiš se kot čebela, ki upa, da se bo na njene nožice ujelo malo več peloda, če se bo še malo pomudila na cvetu. To je bil eden tistih objemov, ki jih spraviš v spomin za težke dni. Eden tistih vatastih in toplih. Takih, ki ne zahtevajo nič v zameno. Samo dajejo. Prijetno energijo in lepoto. Objemi, ko preprosto spustiš vse zidove in odpokličeh konjenico, ker veš, da se je zgodilo nekaj iskrenega. Taki objemi bi se morali dogajati ves čas. Brez skritih pomenov. V resnici Jana prej nisem poznala. Srečala sva se, tako mimogrede, ko se niti ne pogledaš, kaj šele opaziš. Ampak zdelo se mi je, da ga poznam že vse življenje. Da poznam njegovo dušo, čeprav te besede v resnici zvenijo zelo, zelo naduto. Spoznavala sem ga skozi njegove besede v knjigi, ki sem jo imela priložnost na hitro prelistati. Čeprav sem sprva z rahlimi predsodki pokukala vanjo. Češ, zakaj bi me sploh zanimalo kaj delajo slovenci v dnevnih sobah. Ampak gre za tako fantastičen izdelek, da zdaj ždi na častnem mestu v dnevni sobi in ko jo odprem, se mi zdi, da sem si ukradla enega teh toplih objemov in pokukala v dušo nekoga, ki ga pravzaprav ne poznam.  

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.