04. Ženske smo dementne

0 Comments
0 likes
by darjin01
Share

“Kako si? me v svoji običajni maniri pogleda v oči. V stekelcih očal se spogledujejo ulične svetilke in hrup prometa skoraj ubije njegove besede. Položim dlan na njegove prsi in se sklonim k njemu… “Pojdiva  nekam, kjer te bom slišala.” Morda se mi je samo zdelo. Za trenutek. Ampak za tistočinko sekunde je okamenel in odmaknil pogled. Ne na tisti neprijetni način, ko se človek umakne v svojo lupino. Ampak na način, kot bi skril zadrego. 

“Sedi k meni,” vedno reče. Rahlo utrujeno. Mehko. Vabljivo. Tudi tokrat. Vzbuja mi zaupanje. Varnost. Tudi, ko me objame, mi ni neprijetno. Od prvega trenutka. Nekako zaupam svoji intuiciji. So ljudje, ki so smejo v moj osebni prostor in tisti, ki jih še po letih spoznanstva ne spustim blizu. On ima tako energijo. Preprosto nevsiljivo. 

“Sta se kaj videla?”, vpraša. 

“Novembra nazadnje. Zdaj pa je januar. Najin trend je tak… Enkrat na dva tri mesece, saj veš. V naslednjih desetih letih bova morda uspela na 40 randijev. Včasih se sprašujem, če je to njegova taktika, da bolj hrepenim po njegovi družbi, ali je to samo pokazatelj, da on meni pomeni veliko več, kot jaz njemu. Glej, globoko v sebi vem, da je slednje. Ampak saj veš, ženske smo trape. Bimbe in tepke, ki se pustimo moškim vleči za nos. Čakamo princa na belem konju. In ko nekdo pokaže samo nekaj prinčevskega dnk-ja smo v sedmih nebesih. “ 

“Zakaj se ne ceniš? Poglej se… Nadarjena si. Bistra. S kupom talentov. Zakaj ga ne izpustiš?” 

“Saj sem ga… Iz svojega življenja. Ne morem ga iz svojih misli. Vem, da bova slej ko prej v tem malem mestu naletela drug na drugega. In spet se bom nekako znašla ob njem in razmišljala, da če je teh nekaj zmenkov na leto cena, potem pristanem. Ker je pač nekaj v njegovem pogledu, ki ga ne znam prebrati. Nikakor. Pretemen je. Prenagajiv. Prenavihan. Očara me že s tem, da ko sedem v njegov avto, posluša mojo najljubšo glasbo. Ni njegova zvrst. In takrat se mi zdi, da malo sem mu pa vseeno všeč. Ženske smo trape. Sanjamo… Sanjarimo. Odpuščamo. Razumemo. Vse razumemo… Tudi to, da nekomu pač ni do nas. Pa tega kar nekako ne sprejmemo… Postanemo dementne točno takrat, ko se odločimo, da nam to pride prav. 

Tags:

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.