03. Si srečna?

0 Comments
2 likes
by darjin01
Share

Torek je bil… Se mi zdi. Ali pa morda četrtek. Eden tistih zoprnih dni. Ponedeljek, sreda in petek so taki mehki dnevi, ki se povaljajo po jeziku, kot na sobno temperaturo segreta Nutela. Včasih jo jem z veliko žlico. Ob večerih, ko se mi zdi, da je bil ves dan vržen stran in imam tisti zoprn občutek samopomilovanja. Ni bolj toplega objema, kot objem čokolade. Torek in četrtek pa sta taka trda dneva. Kot premalo kuhani makaroni. Ne al dente. Ampak res tisti premalo kuhani. Ko se ti suhi zdriz moke še nekaj minut valja po jeziku.

Sedela sva v preglasni kavarni. Jaz s svojim espressom, ki sem ga valjala med dlanmi. Tako majčkena je bila tista skodelica. Če bi zaprla dlani bi jo lahko skrila med prste. Točno to sem razmišljala, ko si me nenadoma vprašal: “Kaj pravkar počneš?”

“Nič… Gledam svojo skodelico brezkofeinskega kavnega zvarka in premišljujem. O tem, da me vedno znova malce ubiješ s svojimi direktnimi vprašanji. Postaviš me pred zid in mečeš svoje verbalne pikado puščice.

“Si srečna?” je eno od tvojih vprašanj.

“Je kdo res vedno srečen?” ti odgovorim. Vem, da ne maraš vprašanj namesto odgovora.

“Seveda si srečna,” si odgovoriš sam.

Jaz pa besna, ker mi skušaš brati misli. Besna, ker ti ne znam odgovoriti. In besna, ker bi ti najraje rekla, da me ne glej, kot izgubljen kuža, ker v meni zbudiš neko čudno željo po tem, da bi ti položila dlan na lice in skušala iz tvojih oči izbiti vso tisto otožnost, ki jo neprestano srečujem.

“Si ti srečen? Res srečen?” Vem, kaj boš odgovoril. Včasih ja… Včasih ne.

Kaj hudiča me potem sprašuješ? Moj odgovor je verjetno podoben tvojemu. Čeprav imava povsem različni življenji. In je med nama skoraj  za celo generacijo let. In tako sediva. Rdeča miza, gladka kot steklo se mi posmehuje v obraz in mi lica obarva še bolj škrlatno, kot so že. In jaz se sprašujem, zakaj mi je prijetno sedeti s teboj, kljub temu, da me vedno znova spravljaš v zadnjego. Sprašujem se zakaj mi ustreza tvoje trpinčenje. Preklinjam sama sebe in milijon zavor, ki mi jih je vcepilo življenje. In si enkrat v življenju želim, da bi vse tiste “to se ne spodobi” vrgla na tla in skakala po njih. Do onemoglosti. Dokler mi od las ne bi kapnila zadnja kapljica potu. In potem bi pljunila na vse tiste poteptane “to se ne spodobi” in enkrat za spremembo naredila nekaj norega.

Tags:

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.