02. RAD BI SPOZNAL TVOJO DUŠO

0 Comments
0 likes
by darjin01
Share

“Rad bi spoznal tvojo dušo,” je mehko rekel, medtem, ko je božal toplo skodelico kave, kot da med dlanmi drži mačjega mladička.

Gledala sem njegove roke. Prve pege so se sejale po koži. Temne v sredini in vse bolj blede proti robovom. Nepravilnih oblik. “Smešno,” sem pomislila… “Kako nam telo da vedeti, na tak subtilen, skoraj neopazen način, da začenjamo razpadati.”

“Mojo dušo?” sem se zdrznila. “Nihče je ne pozna. Niti sama ne.

Niti sama se ne poznam. Sem tu. In me ni. Ljubim in sovražim. Ne… Morda pa v resnici ne ljubim in je vse, kar čutim samo bedna utvara v moji glavi. Kemična sprememba v možganih. Posledica nekih splošnih človeških norm.

V resnici ne maram ljudi. Sem, kot Svetlana Makarovič. Obožujem mačke. Ta uboga, čudovita bitja, ki so jih od nekdaj povezovali s hudičem. Samo zato, ker imajo karakter. Osebnost. Kot ženske. Če se niso pustile ukrotiti moškim, so bile ožigosane za čarovnice. Hudičeve priležnice. Če ženska razmišlja s svojo glavo je trmasta, svojeglava. Nevredna življenja.

Veš, nekdo me je pred leti vprašal, zakaj nimam otrok. Odgovorila sem, da imam pač življenje popolnoma tako, kot si želim. Da ne potrebujem malih, egoističnih bitij, ki se derejo in me zahtevajo. Da za izpolnitev svojega življenja ne potrebujem potrditve v obliki potomcev in da svoje želje in sanje uresničujem sama in ne skozi skupek nekih genov. Dejal  je, da sem egoistična. Da sem izrodek ženski! Da nisem vredna, da me nosi ta planet. Da nisem normalna. Seveda je to dejal moški. Jasno.

Moja duša tako pluje skozi svoje sanje. Svoja izpolnjevanja. Ne poznam je. In jo poznam. Vem, kaj jo je zaznamovalo. Kaj jo je naredilo trdo in cementasto. Je to sploh prava beseda? Glej, če ni… Obstaja od tega trenutka dalje. Saj je vseeno.

“Ampak poglej,” je toplo rekel… “Neprestano hrepeniš po nečem. Kot da pluješ skozi življenje brez nekega pametnega cilja.”

“Cilj? Mar ni glavni cilj potovanje samo? Cilj življenja, ko ga dosežeš, ni cmerava truma ljudi na bližnjem pokopališču, ki se pretvarjajo, da so te imeli radi in o tebi govorijo samo lepo. Ker drugače se ne spodobi. Cilj ni zaprta krsta in postan vonj po krizantemah in vrtnicah. Moj cilj je potovanje. Dogodivščine. Ljudje, ki jih spoznavam. Tudi tisti, ki se ne pustijo spoznati. Moj cilj so doživeta in zatajena čustva. Solze, ki jih ne priznam in smehi, ki odzvenijo nekam v vesolje… To je moj cilj. Moj cilj je tale kava s teboj. Prav v tem trenutku. Ko sem malce jezna nate, ker mi nisi odgovoril na zadnji mail. Verjetno je malce precenen zate, mar ne? Ampak vseeno. V tem trenutku sem dosegla enega svojih ciljev. V tem trenutku sem srečna.

Tags:

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.