01. TRMA

0 Comments
0 likes
by darjin01
Share

“Si zaljubljena?” me je vprašal.

“Ne!” Smel, prepričan odgovor.

Ne zaljubim se. Mogoče malo zatreskam, navdušim, ker mi to daje energije in vem, da bom določene stvari počela z večjim zanosom in večjo voljo. Ker bo preprosto vse lepše. In bom ljudi videla kot čarobna in ne mlačna in pokvarjena, manipulatorska bitja.

“Si zaljubljena vame?”, je z umirjenim glasom podprl svoj resni, globoki pogled. Pogledala sem ga v oči. Nekaj mehkega, toplega je bilo v njegovem utrujenem pogledu. Vzela sem si nekaj sekund. Tisoč in ena misel je švignila skozi možgane. Da ima lepo barvo oči. Da ima ljubko razmršene trepalnice. Da je nekaj noro privlačnega v tem, da nosi očala.

“Glej, ne glede na to, da si človek v katerega se je lahko zaljubiti. Ne glede na to, da navdušuješ z vsem, kar počneš, nisem zaljubljena vate. Mogoče malo zagledana. Ravno toliko, da si kadarkoli lahko v spomin prikličem tvoje oči, barve hojevega medu, ko si utrujen in skoraj sive, ko se v njih spogleduje nebo. Mogoče sem malce zatreskana vate. Ravno toliko, da mi je lepo, ko si blizu in da te bom z lahkoto izpustila, ko boš odšel. In odšel boš. Tako, kot vsi v mojem življenju. Navajena sem odhajanja…

Zaljubljena sem v drugega. V nekoga, ki se vrača. Vsakih nekaj mesecev se pojavi v mojem življenju. Dajeva si ure ob čajih. Včasih kakšno pregrešno sladko tortico. Ukradene poljube v zadnji vrsti skoraj prazne kinodvorane. Ravno dovolj odhaja, da boli in ravno dovolj se vrača, da boli še bolj. In ravno, ko ga uspem izbrisati iz misli in iz svojih sanjarjenj, se pojavi znova. In z njim sem v nekem drugem času, ker pač tak je. Drugačen. Malo čuden. Na trenutke zoprn in zagrenjen. Malce se ga bojim. No, ne bojim. Vzbuja mi strahospoštovanje. In na trenutke bi ga poslala v tri krasne. Njega in njegovega ljubosumnega psa, s katerim se vsakič znova boriva za njegovo pozornost. 

“Ljubiš ga!”

“Ne ljubim ga… Da bi ga ljubila, bi morala vedeti, kako topla je njegova koža. V kakšnem ritmu utripa njegovo srce. Kako dišijo njegovi lasje. Tako pa vem le, kakšen okus imajo njegovi poljubi.”

Nalašč sem se zatreskala v drugega. Vmes, ko je izginil za svojih nekaj mesecev miru. Kot vedno, nič resnega… Samo prijetna druženja in klepeti. Nikoli nimam časa zvečer, ko bi lahko noč skrila kakšne spodrsljaje. Vedno se izgovorim na obilo dela in pobegnem. Kot pepelka. In upam, da me ne bo našel. Zanalašč sem se zatreskala v tega tujca! Za en teden.  Da bi pozabila, da obstaja on, s svojim zoprnim psom. Seveda sem se v svoji klasični maniri zatreskala  v nekoga, ki bo zagotovo odšel in se ne bo vrnil. Varno! Ravno na pravi distanci. Ampak se je začel vračati. Neprestano. Ni mi bilo všeč. Moral bi ostati odmaknjen. Tako ga ne bi mogla v resnici vzljubiti in bi ostal samo še prijeten spomin na nekoga. Na kratko epizodo življenja. Na roman, v katerem bi rohnela, kako so vsi isti in pozabijo in gredo. In tako je bilo… Meseci so minevali. Telefonski klici. Pisma. Videoklici. Prijeten je… Podoben tebi, veš. Ali pa ti njemu. Blaga, topla, umirjena energija. Kot, da ga nič ne spravi iz tira.

In potem se je vrnil s tistim svojim kosmatim cuckom. In nasmehom. In ciničnimi debatami ob čaju. Pa sploh ne maram čaja. Vrnil se je s svojimi večnimi igricami mačka okrog vrele kaše. In nekaj ukradenimi poljubi v zadnji vrsti prazne kinodvorane. Saj se ne spomnim naslova ali vsebine filma. Kar se mene tiče bi bil lahko tudi dokumentarec o zadnjem teku najljubšega konja britanske kraljice. “Ti je všeč?” je vprašal. “Presvetel je” sem odvrnila. Samo nasmehnil se je in mi ukradel še en poljub. In jaz sem položila dlan na njegove prsi, da bi štela utripe. Skušala sem ugotoviti, če tudi njegovo srce tako divja, kot moje. Pokril je mojo dlan s svojo roko in se smehljal. Kot vedno. Kot, da ima nekaj pobalinskega za bregom. In nato je odšel. In jaz sem ostala strmeča v noč, z vonjem po mehčalcu, ki je vel od njegovega puloverja. Z zvenom njegovega glasu: “Oh, z uro sem si potegnil nitko na rokavu.” In z občutkom, da je svet nenadoma umolknil. 

In nato je prihajal in odhajal. Z nekaj besedami v sporočilu. S kratkim emailom. 

In ko je znova odšel, sem mu uspela reči samo: “Ne bom te več iskala in prosila za tvojo pozornost. Dovolj me že poznaš, da veš, da sem hudičevo trmasta in se mi lahko razcefra srce, pa tega ne bom priznala. Samo na tebi je…” In je odšel. Prvič zares, v resnici pa že stokrat. 

Ampak tujec… On se je vrnil. V vsem tem samotrpinčenju pa je ostal točno to, kar je… Tujec. Ni spadal v moj svet samopomilovanja in pogrešanja. Ni spadal v svet v katerem hrepenenje razjeda dušo tedne in mesece in leta… Trma. Raje se bom še naprej smehljala. Objela tujca in se pretvarjala, da je življenje pravljica. In da sem srečna, da je znova tu, ker je tako drugačen od vseh moških, ki jih poznam. Vseh tistih, ki odhajajo. V sebi pa vem, da bo tudi on odšel. Slej ko prej… Uspela ga bom odgnati. Tako, kot sem vse v svojem življenju.

Tags:

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.