Včasih ne obstajam

1 Comments
0 likes
by darjin01
Share

Čutim jo. Čutim, kako mezi skozi razpoke časa in se počasi zliva v zadnje tople dneve jenjajočega poletja. Rada imam jesen in njene barve. Rada imam celo vonj po zatohlem gnijočem listju v meglenih hladnih jutrih. Prija mi njena otožnost. A vseeno imam raje poletje. In to ravno tole. Tole šibko dihanje zadnjih toplih dni, ki jih skoraj slišiš, kako zvečer utrujeno izdihnejo v vse hladnejše noči.

Medtem, ko se poletje umirja, sama vse bolj hitim. Hitim, da bi ujela še kak sončni žarek, s skodelico kave v dlaneh, v najljubši kavarni. Zunaj, na zraku, ko med menoj in ulico ni odsevov na steklih kavarne, ki mi izkrivljajo pogled.

Kot vsako leto sem znova z obžalovanjem ugotovila, da ni bilo dovolj vročih večerov v mestu in popoldnevov z nekaj kepicami sladoleda. Zamudila sem večino uličnih koncertov in salsa večerov na Platoju. Zamudila sem sprehode po Tivoliju in čakanja sončnih zahodov na Bajerju. Spet sem zamudila toliko stvari, da mi obžalovanje leze v kosti skupaj z vlago in jutranjo meglo.

Uživam v vsaki stvari, ki jo počnem v življenju. Ljubim vse kar počnem. Ampak potem mi včasih preprosto zmanjka časa zase in za ljudi. 

Da se razumeva…. Uživam v vsaki stvari, ki jo počnem v življenju. Ljubim vse kar počnem. Ampak potem  mi včasih preprosto zmanjka časa zase in za ljudi. Počnem vse tisto, česar ne maram in nikoli nisem počela. Zamujam, sem neorganizirana, sem katastrofalno sitna in zoprna. Samo takrat, ko sem sama s fotoaparatom, se zaprem v svoj svet in umirim dihanje. In postanem eno s tistim kosom stekla in plastike. In pozabim, da je moj rokovnik poln ur in datumov, ki se prekrivajo. In da je kup ljudi, ki so mi ljubi in dragi v življenju in le nemo čakajo na tisti trenutek, ko bom blagovoljila imeti čas za kavo. In potem nekomu v ihti stresa rečem: »Vsi od mene nekaj hočejo.« in dobim: »Če me šteješ med »vsi«, me lahko mirno brišeš iz svojega urnika.« Nihče ni vsi. In vsi smo vsi. Ljudje, ki so v mojem življenju so pomembni. Vsak na svoj način. Nekdo me nasmeje, ko me oblivajo solze. Nekdo je prijatelj, čeprav ga leto in pol ne uspem poklicati. Nekdo je moj mentor in spodbuda, ko jo potrebujem. Nekdo je v večni pripravljenosti, ko potrebujem družbo za tistih trideset minut, ki mi jih v sončnem popoldnevu nameni urnik. Nepomembnih ljudi v mojem življenju ni. Ker vsak, ki je uspel prebiti varovalno ograjo si že zaradi vztrajnosti zasluži plaketo.

Včasih bi se, ko ne znam s seboj, skrila v polžjo lupino in se zavila v lasten objem.

Priznam. Ne znam s stresom. In ne znam s pričakovanji ljudi. In včasih, ko  berem med vrsticami, preberem tudi tisto, kar ne piše. In včasih bi se, ko ne znam s seboj, skrila v polžjo lupino in se zavila v lasten objem. V klopčič, pretvarjajoč se, da ne obstajam. Ampak konec koncev smo vsi samo ljudje. Ne znamo si brati misli. Vem, prva bi morala to vedeti, ker ravno sama tolikokrat narobe preberem in sem narobe prebrana. In vedno znova povlečem na dan izgovor, da sem trmasta kozoroginja. Res je, to je samo izgovor. Samo človek sem. Z vsemi svojimi napakami, ki se jih trudim odpraviti.

Tags:

what people say

1 Comments
  1. 21. 9. 2018 Anonimnica Reply

    Veš Darja nekateri pa znamo brati ljudi, čeprav jih ne poznamo. Povem ti, da si izjemna ženska s tisoči talenti, ki veliko dobrega naredi za ljudi in družbo. In nič ni narobe, če postavljaš svoje stvari na prvo mesto pred kavico s prijatelji. Občudujem ljudi, ki znajo sebe postaviti na prvo mesto. In vrjamem, da je tebi lažje svoje misli napisati na “list” kakor nekomu povedati kako se počutiš, ker mislim da imaš občutek, da te nihče ne razume, ampak jaz te še kako.

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

WordPress spam blocked by CleanTalk.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.