SIMFONIJA MEHURČKOV

0 Comments
0 likes
by darjin01
Share

September je tu. V zraku je, kljub še toplemu babjemu poletju, čutiti prve dotike jeseni. Drevesa dobivajo zamolkle zelene odtenke. Kmalu bodo postala toplo rumenkasta in plešasta. Počasi se bomo zavijali v vse več plasti toplejših krp in vonj soli in morja bo za nekaj časa tonil v pozabo. Nadomestile ga bodo drugačne vonjave. Po kostanju in moštu. Po cimetu in klinčkih. Morda je v tem trenutku še zelo prezgodaj, da bi delala revizijo poletja. Medtem, ko mi v slušalkah igra Rachmaninov skušam strniti vse dneve in trenutke. Poletje, ki se je dogajalo s svetlobno hitrostjo, tako polno vseh občutkov in ljudi. Tako polno doživetij, da sem se včasih počutila, kot da sem imuna. Kot, da mi je plaz doživetij ohromil vsa čutila. Pa vendar, ko umirim misli in pustim, da tečejo s svojim tokom, slišim mehurčke. Tišino in mehurčke. Moje poletje je namreč minevalo pod vodo.

Ko umirim misli in pustim,

da tečejo s svojim tokom,

slišim mehurčke.

Tišino in mehurčke. 


Težko je ubesediti nekaj tako abstraktnega, kot je podvodni svet. In težko je ubesediti občutke, ki jih človek doživlja ob tem. Od punce, ki se je borila z demoni vsakič, ko sem se spustila pod gladino, sem zrasla v punco, ki se relativno samozavestno, vendat z globokim spoštivanjem do morja in narave, spusti v globine. Tisto, ki se je borila s solzami in iskala roko na katero se lahko naslonim sem pustila za sebo. Ostala pa je želja, da ponudim roko, ker se še premočno spomnim svojih prvih zamahov s plavutmi. In spomnim se tudi, kako trmasta kozoroginja velikokrat iz čistega ponosa ni hotela priznati, da ji je težko.


Poletje mi je v resnici poleg novih podvodnih izkušenj prineslo tudi mnogo popolnoma kopenskih novosti. Prav gotovo je bila zame ena najtežjih stvari spoznavanja novih ljudi. In vendar sem spoznala toliko izjemnih oseb. Toliko različnih karakterjev, da z lahkoto rečem, da sem obogatela. Z vsakim človekom, ki je na novo vstopil v moje življenje, je slednje postalo vrednejši. Ker nenazadnje ljudje smo, kot kamenčki, ki jih morje kotali po obali. Drug drugega oblikujemo in drug na drugem puščamo sledi.

Predvsem pa sem spoznala razliko med mladimi, ki se v globino spuščajo, kot raziskovalci. Večinoma drzno in brez strahu z željo po nečem novem in neznanem. Brez razmišljanja o morebitnih nevarnostih in pasteh globin. Mi, ki nekako spadamo med zrelejšo generacijo in nosimo s seboj malho balasta, pa stopamo v morje previdno. Z vrečo izkušenj in pritiklin, ki so pomembne v življenju. Družina, otroci, prijatelji, služba. Vse to je v glavi, ko se previdno spustimo v nam neznan svet. Tam spodaj namreč ostane samo tišina, zvok lastnega dihanja in tornado v glavi, ki se vrtinči, jenja in pospešuje. Morje pa preprosto jemlje. Odvzema breme, ki ga nosimo s seboj. Postaja najboljši prijatelj in posluša brez besed. 

Nekje sem nekoč prebrala, da imajo bogati denar za psihiatre, vsi ostali imamo potapljanje. In moder fant mi je nekje na začetku moje potapljaške poti dejal, da vsak ima svoj razlog. Nekdo odide pod vodo po terapijo, nekdo po adrenalin, nekdo na meditacijo, spet nekdo pa se samo umakne klepetavi ženi in kričečim otrokom. In po dobrem letu in blizu sedemdesetih potopih, še vedno z lahkoto rečem, da je morje moj najboljši psihiater. Najboljši prijatelj. Najbolj zaupanja vreden objem.

Bogati imajo psihiatre,

ostali imamo potapljanje.


Tags:

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.