KAJ PA ČE ZOBNA MIŠKA NE VE, KJE STANUJEŠ?

0 Comments
0 likes
by darjin01
Share

Končno doma. Stvari, ki so bile vedno samoumevne, postanejo cel luksuz. Dolgo česanje las naprimer… mehurčkasta kopel. Granola kosmiči z jogurtom in sadjem, make-up, postelja, ki diši znano. Stvari, ki jih sicer ne opaziš, ker so pač del tvojega vsakdana. Počasi se misli sestavljajo in se postavljajo v neko približno usklajeno urejenost. Čisto urejene verjetno še nekaj časa ne bodo. Sedem dni ni veliko časa, če greš na dopust ali na morje. Je pa veliko časa, če morja v življenju še nisi videl. Če si pri štirinajstih še nisi počesal las, če ne poznaš vonja sveže oprane posteljnine ali še nikoli nisi uporabljal jedilnega pribora. Sedem dni je cela večnost, če tvoji starši ne vedo, kako bi priskrbeli osnovne stvari, kot so kruh in mleko. Sedem dni je kot stoletje, če ne veš, kaj boš naslednji dan oblekel in te bodo tvoji sošolci spet zafrkavali, ker si drugačen.

 

To je samo nekaj zgodb, ki stojijo zadaj. Za to veliko zgodbo fanta, ki mu prijatelji in družina pomenijo vse. Fanta, ki se zna postaviti v kožo slehernega. In fanta, ki vidi dobro v največjem zlu. In je tako poln pozitivizma, da se zdi, da v tem krutem svetu ne bi mogel preživeti. On je eden tistih, za katere pravijo, da bi svoj zadnji cent podaril tistemu, ki ga potrebuje, čeprav bi zaradi tega sam ostal lačen. Moj sodelavec Miha je fant z drugega planeta. Ker človek, tako naivno ljubek, predan drugim in empatičen, preprosto ne more biti rojen na planetu, ki je tako poln grdih stvari, indiferentnih ljudi in brezbrižnosti.

 

In tako se je, že četrto leto zapored, zgodilo sedem dni Deželaka junaka. Zgodba, ki je prvo leto odpeljala na morje 150 otrok iz socialno ogroženih družin, letos pa je ta številka narasla na vrtoglavih več kot 600 otrok. Zgodbe, ki stojijo zadaj so točno take, kot sem jih izpostavila na začetku. Srce parajoče. Na robu verjetnega. Skrite za zidovi oluščenih fasad. In, ko sem že skoraj obupala nad človeštvom, se je izkazalo ravno obratno. Ljudem nam je mar. Iskreno mar. Kar ste dokazali vsi, ki ste poslali sms, vsi ki ste to čudno karavano osmih z rikšo in kolesi, z nasmehom, sladkarijami, toplimi besedami in nekaj (mnogi tudi z mnogo) evri pričakali ob cestah. To so dokazali utroci v Ajdovščini, ki so zapisali: »Učenci naše šole so se odrekli kepici sladoleda in po en evro prispevali za vašo akcijo. Zbrali smo preko 660 eur.«

Da je še upanje, dokazuje tudi mala Manca, ki je svojih 5 evrov, ki ji jih je prinesla zobna miška, podarila otrokom, ki za zobno miško še nikoli niso slišali, ker slednja – žal – ne ve, kje stanujejo.

 

157.117,00 evrov je bila končna številka, ki bo popeljala na letovanja več, kot 600 otrok. Številka, ki nas je vse pustila brez besed. Tako, da na tem mestu vsem velika HVALA za vse. Vsak sms. Vsak cent. In vsako lepo misel. Ker na koncu poti, ko smo bili vsi izčrpani, je bilo to tisto, kar šteje največ.

 

Smeh, ples, prepevanje, zabava, objemi in poljubi, vse to je bilo še kako iskreno. Tisto, kar je bilo na ogled vsem, ki ste nas spremljali na poti je bilo, prepričana sem, na videz, kot sedem dni dolga zabava na kolesih. Če pa odstrnem malce zaveso v ozadje celotne poti pa… Lagala bi, če bi rekla, da je bila vse samo zabava. Bile so tudi solze, žalost, utrujenost, odrinjenost, ker nenazadnje smo vsi samo ljudje, ki reagiramo človeško. Ker smo vsi emocionalna bitja. Nekateri bolj, drugi manj. In vsi reagiramo, zgolj kot ljudje. Včasih z jeznim odhodom, drugič z grobo besedo. Kdaj pa kdaj pa je lahko kriv samo narobe razumljen utrujen pogled. Ker v svoji lastni utrujenosti in preobčutljiosti, ne znaš prav razbrati signalov. Ampak konec koncev, če stremiš k istemu cilju in ego na kratko postaviš v omaro, je mogoče vse. Čisto vse! Prisežem!

Leave a Comment!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

WordPress spam blocked by CleanTalk.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.