Vse je stvar prioritet

0 Comments
0 likes
by darjin01
Share

“Dovolj! Pojdi stran! Umakni se! Zapri se v temen prostor, sedi na tla in se pretvarjaj, da ne obstajaš! Zvij se v klopčič in postani nevidna. Izbriši vse telefonske številke! Izbriši vse kontakte!” To je samo nekaj misli, ki se zapodijo na ponedeljkovo jutro skozi možgane, po intenzivno družabnem koncu tedna. Ki je bil, da se razumeva, čudovit. Nepozaben! Izjemen! Z ljudmi, ki jim zaupam in se z njimi počutim skoraj bolj domače, kot z domačimi. Ampak potem, ko je nekaj tako varno in neskomplicirano, ko ni nikakršnih pretvarjanj, zavor, taktiziranj in doplomacij, je težko stopiti nazaj v realnost, kjer je kanček diplomacije in samokontrole pa vendarle potreben.

Gre predvsem zato, da ne znam brati med vrsticami. Ne znam zaznati podtonov. In če je nekdo v sporočilih indiferenten? Me hoče samo odgnati? Mu presedam? Se tudi ta nekdo želi umakniti in mi preprosto na (verjetno) suptilen način povedati, da me ne želi v svojem življenju? In potem se sprašujem, če sem se umaknila jaz ali s svojim umikanjem odrivam druge. In ne vem, če od ljudi preprosto prečakujem več, kot so pripravljeni dati in sem v resnici tako zelo drugačna od vseh, da mi je nekaj najbolj normalnega vzdrževati stike, biti prijazna, odgovarjati na telefonske klice ali sporočila. Ne znam neodgovoriti niti na naključne padalce v Facebook messenger. Ker se mi zdi blazno nevljudno, da preprosto ne odgovorim. Razen seveda na neummna sporočila potencialnih perverznežev, ki se jim zdi blazno zabavno pošiljati preko spleta svoje intimne dele. In tako se zgodi, da se izgubim v svetu energij. Želim se umakniti od ljudi in vprašanj v moji glavi. Ker morda pa s tem, da sem jaz nekomu preprosto preveč posegam v osebni prostor. Ali težim. Danes je eden tistih dni, ko ne znam prebirati sporočil. Ne tista napisana, ne tista neizrečena. In potem na preprosto vprašanje: “Se lahko slišiva?” Odgovorim le: “Danes ne morem. Nimam časa. Oprosti.” Kar med vrsticami pomeni: “Danes ne znam z ljudmi. Oprosti. Bojim se, da bom rekla kaj narobe. Storila narobe. Danes postavljam zidove.” Čeprav se držim svojega pravila, da nikoli nisem toliko zaposlena in s tako malo časa, da ne bi mogla odgovoriti na sporočilo ali vrniti klica. Gre samo za stvar prioritet. Ker čas se najde. Tudi če je to sredi noči ali med kosilom. Čas se najde. Ker nenazadnje, včasih je to edino, kar zares imamo. Čas za ljudi. Morda je pa najbolj logičen in preprost odgovor, da sem le malo čudna.

Tags:

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

WordPress spam blocked by CleanTalk.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.