NEIZREČENO

0 Comments
0 likes
by darjin01
Share
V mojih mislih se odvija že vsaj  sto tisoči pogovor s teboj. Verjetno se jih je v moji glavi zgodilo veliko več, kot v resničnem življenju. Medtem, ko se v slušalkah razlega Rachmaninova Sonata za čelo v G molu. Nekaj, česar ti skoraj zagotovo ne bi poslušal. Ti bi verjetno mrmral ob kakšnih Novih fosilih ali Oliverju ali pa ob melodijah Splitskega festivala iz leta 1975, ko me sploh še ni bilo. Saj.. Če bi bila druačna. In če bi bila usoda drugačna, bi ti morda zadnja leta razlagala o Čajkovskem, Verdiju, Mozartu ali Vaughan Williamsu…  Tako pa… Najini pogovori potekajo samo v mojih mislih. Tu sem sama njihov režiser. Skoraj vedno mi odgovoriš tisto, kar bi si odgovorila sama. Sprašujem se, če bi se po najini stari maniri zbadala in iskala najbolj grobe odgovore, se pretvarjala, da sva se prizadela, čeprav bi oba vedela, da se pod vsem tem zbadanjem, sarkazmom in cinizmom skriva zgolj gola naklonjenost. 
Veš, če bi bila drugačna in če bi se življenje odvilo malo drugače, bi ti danes verjetno lahko povedala marsikaj. Dala bi ti vse tiste skrivnosti, ki so zdaj pač ostale samo pri meni in jih nimam komu predati. Ker verjetno me ti edini ne bi obsojal. Vem, da me ne bi. Tega sem se naučila od tebe. Da v ljudeh, ne glede na to, koliko so hladni in zlobni, iščem dobro. Ker vsak nosi svojo zgodbo, ki ga je oblikovala v takega kot je. Tako, kot je življenje oblikovalo to čudno mene, ki se velikokrat ne znajde v svetu, ki ne zna govoriti iskreno. Pa saj razumem, veš… Iskrenost je nevarna kot bombe. Lahko zelo rani.
Hvala, veš, da si me naučil, da se umaknem, ko nisem zaželjena, da ne znam zameriti in ne iščem maščevanj. Tudi, če se nisva pogovarjala dovolj, si mi predal toliko dragocenih vrednot.
Če bi… Če bi bilo drugače, bi se danes verjetno stisnila v tvoj objem in začela govoriti. Predala bi ti v naročje tiste lepe stvari in vse grdobije. Povedala bi ti za vse udarce življenja in za vse krivice. Ker vem, da bi jih z veseljem sprejel in bil močen še zame.
Če bi bilo drugače. Čeprav globoko v sebi verjamem, da si verjetno vedel vse. Do zadnje podrobnosti. Brala sem ti v očeh, pa nekako nisem znala pristopiti. In ti nisi znal prebiti mojega zidu. Ker… Saj veš, kozoroginje smo take razbojniške hčere, ki vse rešujemo same. Vem, da si včasih čakal, da ti bom zaupala. Pa nisem znala. Nisi ti kriv. Prisežem. Krivi so vsi tisti, ki so me prizadeli in sem nehala zaupati. Oprosti…. Saj spet znam. Včasih tudi  za ceno razočaranja. Ti si me to naučil. Kasneje, ko te ni bilo več in sem samo premlevala nekatere stare trenutke.
Veš, če bi bilo drugače, bi verjetno razpravljala s teboj… Tako pa le pustim, da Rachmaninov izliva svoja čustva v slušalke in jaz svoje solze… Sem in tja… Ko nihče ne vidi. In nihče ne sliši. Nekje v tišini in osami s stisnjenimi zobmi…

Leave a Comment!

Your email address will not be published. Required fields are marked *