Tam, kjer sva nekoč sedela…

Ne priznam, da prihaja jesen. Nočem še dati priložnosti vročim čajem z medom in debelim jaknam. Čeprav jo čutim. Plazi se že nekaj tednov, prav hinavsko izza mestnih vogalov pripiha v hladnem vetru, ki ti nehote naježi kožo. Čutim jo v zvokih, ki počasi izginjajo iz ulic mesta. Čutim jo v tem, da kotiček v katerem sva nekoč pila čaj in ga je čez poletje zamenjala skrinja s sladoledom, spet čaka na nekoga, ki si bo dlani grel na topli skodelici vročega planinskega čaja in se ob tem pritoževal, da v mestu tako redko dobiš dober čaj. Saj veš… Tisti kotiček v kavarni s pogledom na meni tako ljubo hišo, polno pravljic in domišljije in objemov in varnih misli. Vse to mi govori, da gre poletje h koncu. Ga lahko malce raztegnem? Samo za nekaj tednov? Vendarle je bil tako posebno in tako čarobno. Toliko mi je dalo. Tako zelo me je spremenilo.   Čutim, da prihaja jesen. V otožnosti, ki se mi je naselila v srce, medtem ko gledam, kako mi po šipi avtomobila drsijo dežne kaplje in meglijo pogled na rdečo luč. Čutim jo na koži, kjer so dežne kapljice postale neprijazne in hladne in več ne blažijo vročih misli, ki … Continue reading Tam, kjer sva nekoč sedela…