Ne maram aprila

1 Comments
0 likes
by darjin01
Share

Ne maram aprila. April je mesec odhajanja. Mesec poslavljanj. Bega me tisoč in ena misel. Tisoč in en občutek. Begajo me glasovi, ki jih nočem pozabiti. Nočem izpustiti v pozabo.

Človek je živ dokler se ga spominjajo, pravijo. Živ je, dokler obstaja nekdo, ki sliši njegov glas ali vidi njegov pogled, ko zapre oči. In tako včasih sedim kje sama in se spominjam. Oklepam se spominov, da bi ostali živi.

 

Pogovarjam se z glasovi ljudi, ki so odšli. Preveč jih je odšlo tik preden se je pomlad prevesila v poletje. Odšli so, kot bi hoteli reči, da ne želijo videti, kako se stara pomlad in kako postaja običajna in zrela v svojem ciklu. Ampak njhovi glasovi še kar zvenijo v moji glavi:

“Rad te imam, veš!”

“Kje si cukr moj!”

“Hej! Pojdiva gledat zvezde do jutra.”

Ne maram aprila. Prinese mi kup spominov. Prinese mi občutek osamljenosti. Občutek, da sem nekoč pred leti izgubila sidro in me še vedno ni odneslo nekam v nek mirem zaliv, kjer bi me življenje nehalo premetavati.

Ne, res ne maram aprila. Preveč mi je podoben. Zjoče se v nekem trenutku. Na videz brez razloga. Kar tako… Muhasto. Po žensko začne točiti kaplje.

Ne maram aprila, ker mi postavlja ogledalo in v nekem trenutku postane otožen, kot malce razglašen bluzovski klavir. In temačen, kot E struna kontrabasa.

 

Ne maram aprila, ker “pridem domov, verjetno naslednji vikend” ni nikoli prišel na vrsto. Ne, ko je bila priložnost. In ne maram aprila, ker “dajva se končno ujeti na kavi”, kar ni in ni našel svoje priložnosti. In sovražim april, ker še vedno počnem enake napake. In čakam. In se potem v nekem trenutku opogumim in izdavim neke oblike vabila na kavo, pa mi potem nekdo reče: “Ti si taka prismoda. Ne moreš ti vabiti druge. Naj bodo drugi tisti, ki te povabijo.”
Ne maram aprila, ker sem skeptik. In potem včasih kričim v sebi na celotno vesolje naj bi da nekakšno znamenje, da nekdo ni zares, čisto zares, nepreklicno in nepovratno odšel. Pa ne znam brati znakov. Jih ne vidim. Jih nočem videti. Ali jim nočem verjeti.

 

In ne maram aprila, ker se bliža obletnica. Ker se bliža tisti dan, ko se mi je z enim telefonskim klicem podrl svet.

 

 

“Tu sais je vais t’aimer 
Même sans ta presence 
Je vais t’aimer 
Même sans espérance 
Je vais t’aimer 
Tous les jours de ma vie…”

 

Tags:

what people say

1 Comments

Leave a Comment!

Your email address will not be published. Required fields are marked *