Všeč si mi, ker si obilna

1 Comments
1 likes
by darjin01
Share

Tole je zgodba nekega poletja.  Resnična. Popolnoma resnična. Z današnje perspektive se mi zdi celo nekako zabavna. Rada imam luštno kavarno pred eno od medijskih hiš. Prijetna mi je. Poleti zjutraj rada posedim pod senčniki in opazujem vrabce, ki kradejo vrečke sladkorja in imajo potem pravo predstavo, ko jih odpirajo. Ej, presneta mala aviacija se je prav specializirala za odpiranje sladkornih vrečk. No, in tako sem nekega jutra – se opravičujem, ampak po mojih standardih jutro traja najmanj do enajstih – sedela ob svoji življenjsko potrebni skodelici kave in se utapljala v lastnih mislih. Bog ne daj, da me kdo zmoti v teh jutranjih “kujanjih”.

Kar prisedel je. Brez vprašanja. Vehementno je prekrižal noge in se nagnil nazaj, da se mu je kratka majica napela čez ves prsni koš. V moji glavi je nenadoma nastal tornado. “Kdo je? Bi ga morala poznati? Šit, spet se bom osmešila, ker nimam pojma, kdo je ta moški osebek. Faaak, očitno bi morala vedeti, če je tako suvereno prisedel. Mater, pa moja spihana glava…Spomni se, Darja… Misli…” Stanje, ko sem tuhtala, kako se bom izvlekla iz skrajno čudne situacije, ko človek razmišlja, kako speljati vprašanja in odgovore, da dotični ne bo ugotovil, da se ga pri milem bogu ne spomiš… Pač vprašanja v stilu: “Kako pa kaj ti? Počneš kaj lepega? Doma vsi dobro?”

“Ej, že parkrat sem te opazil. Pa sem se odločil, da prisedem. Všeč si mi, veš. Meni so všeč take obilne,” je začel. Samozavestno, kot da je najmanj Eric Bana. On mi je namreč res sexy. Sploh s tisto njegovo čupo v filmu Troja.

“Čakaj, čakaj… A mi je tip dejansko povedal, da sem obilna? Neee… Mislim, nekdo, ki ne bi rad tvegal kakšne okrog kepe tega ne bi rekel. Mislim… Vsaj trezen in priseben ne. Jebela… Menda ni že navsezgodaj zjutraj nabit, ko govedo in ne ve, kaj blebeta. Taki so nevarni. Rahlo neprištevni, pa lahko delajo sranje. Ampak, pismo, ne zgleda nabasan.” Po moje si je mislil, da me je popolnoma impresioniral s svojim mačističnim nastopom in je naša ostala z odprtimi usti. In sva začela. “Čakaj, ti si mi dejansko rekel, da sem obilna in misliš, da si blazno zabaven s tem?”

“Samo iskren sem… Pač povem, kar je res. Lahko mi zaupaš.”

“Opa… Zaupam. Človeku, ki ga vidim prvič v življenju?!”

“Ja. Mislim, da si lahko dava veliko.”

“Ok…. Moram… Em… Ful se mi nekam mudi. Res… O, šit, koliko je že ura.”

In sem odšla…  In, ko sem naslednjič sedela na kavi, je znova prisedel. Blazno samozavestno. Nagnil se je proti meni in nastavil dlan. “Mi daš roko?”

“Em, glej, če se te samo dotaknem, si bom morala odgrizniti dlan.”

“Ne bodi taka. Res mi lahko zaupaš. Iskren sem. Midva si res ogromno lahko dava.”

“Emmm… Ja… Mislim, zagotovo lahko zaupam nekomu, ki me mora v to prepričevati. Res?! Poleg tega… Niti približno enake stvari naju ne zanimajo.”

“Ma, daj ne pretvarjaj se zdaj, da si neka intelektualka. Imam krasno ženo, lepe otroke, beagla. Saj se ne bi poročil s teboj. Pač, lahko bi se imela lepo.  Še nobena od mojih bivših ljubic se ni pritoževala. Vse so mi bile samo hvaležne. Za žensko se res potrudim.  Včasih, ko sem še hodil v fitnes, sem sicer izgledal še bolje, ampak mislim, da je tudi tole kar vidiš zelo solidno.”

“Ok, sanjam…” sem pomislila. “Nočna mora je tole. Naj me prosim že zbudi budilka. Šla bom vs službo in tele moje sanje povedala sodelavcem. Nasmejali se bomo, spili kavo in dan se bo začel čisto običajno.”

Resno sem ga pogledala: “Človek, ti si mi rekel, da sem obilna. A resno misliš, da si me s tem očaral? Poleg tega… Nikakor nisi moj tip.

“Pač iskren sem. In za razliko od tebe se očitno kdaj pogledam v ogledalo. Kakšen pa je tvoj tip”

“Glej, oprosti. Dva sexy plešca obstajata na tem planetu. Prvi je Patrick Steward, drugi pa nisi ti. Meni so všeč bohemski, malce čupasti, rahlo zaraščeni, malce razvlečeni. Gledal me je, kot tele. “Resno,” sem navdušeno razlagala naprej. “Saj veš, taki, ki ne ljubijo fitnesa in izgledajo kot malce ofucani medvedki. Saj veš, tisti, ki jih je nekdo leta in leta objemal in so že udelani.” Prepričana sem, da si je mislil, da potrebujem pomoč. Strokovno. Ali pa vsaj njegovo, da dojamem, da je pravi blagoslov iz neba. Da mi – pravi moški pač – končno pokaže nebesa. In vraga, če smo že pri nezemeljskih stvareh.

“Ok, glej ženska… S teboj je očitno res nekaj narobe.”

“A, jebiga… Če je to cena, da te nikoli več ne vidim, pristanem tudi na to, da je z menoj nekaj narobe. Ampak glej… Fajn, da je tvoj svet tako zelo popoln. In hvala, ker zaradi tebe nenadoma ne maram Beaglov. Pa kužki niso nič krivi.”

 

Tags:

what people say

1 Comments

Leave a Comment!

Your email address will not be published. Required fields are marked *