MACHO

0 Comments
0 likes
by darjin01
Share

Ko sem ga prvič videla mi je bilo verjetno petnajst ali šestnajst let. Ravno sem začela dobro hoditi na gimnazijo. Po šoli se je govorilo, da je hud macho. Da osvaja vse po spisku in dekletu potem, ko v svojo osvajalsko palico vreže še eno črtico, za spomin pusti spodnje hlačke. Vozil je golfa enko brez strehe. Počesan v stilu frajerjev iz časov rock’n’rolla. In z rahlo zibajočo hojo je preverjal teren po mestu. Leta kasneje sem ga srečala v Ljubljani, pa potem v Portorožu, Piranu… Govorilo se je, da mu je v mestu zmanjkalo plena skozi leta. Jasno, človek se naveliča vsak dan istega menuja.

Tistega leta, davnega leta že lahko rečem, sem šla peš od šole do avtobusne postaje. Prav vsak dan in nekega dne je pospešil korak in stopil vštric. Da sem mu že nekaj časa všeč, je dejal. Da me je opazoval, ko sem hodila v šolo. In kam da grem. Pojasnila sem, da grem domov. “Te lahko peljem?” je bil njegov naslednji stavek. Pojasnila sem mu, da živim kar precej daleč in da ne želim, da me kdor koli kamorkoli vozi. “Ej, pa jaz sem ravno v tiste konce namenjen”, je pristavil. Priznam, da sem dvomila, ampak se ni zdelo tako grozno, če je šlo ravno za alternativo smrdečemu avtobusu, ki je bil po vrhu vsega še do zadnjega kotička nabasan. No, skratka najina “romanca” se je končala z eno vožnjo domov. Frajer je namreč, razočaran nad slabim izkupičkom, na hitro obupal. Jah no… Odšel je celo brez poljuba in jasno, z zapakiranimi hlačkami. 

Skozi leta sem ga srečevala na različnih koncih Slovenije, ko je nastavljal vabe v vseh bolj mondenih predelih mest in verjetno upal na uspešen lov. Koliko je bil dejansko uspešen, ne bi vedela, dejstvo pa je, da me ni prepoznal. S svojim zelenim kabriom je verjetno prečesal Slovenijo po dolgem in počez in njegov sloves ga je kot slab zadah spremljal povsod.

Pred dnevi sem ga spet srečala. V kavarni v mestu, kamor s kolegi zahajam na sobotno kofetkanje. Simpatična kavarnica s pogledom na reko. Ko zmanjka teme za pogovor (na vsakih sedem minut, menda), se lahko zazrem na slapove, meglice nad reko in zaspane labode, ki si pod kako korenino vrbe žalujke grejejo premražene noge. Priznam, da me je neka ženska zloba malce popadla, ali pa zgolj radovednost, glede na to, da sem mnenja, da nisem zlobna. Kdo bi vedel kaj… Ujela sem njegov pogled, ravno ko je nameraval oditi… V trenutku, ko sem odložila plašč je sedel nazaj in me premeril od glave do škornjev… S prijateljem sva sedla v kot kavarne, tako da ga nisem videla… Nekaj trenutkov kasneje, se je sprehodil po kavarni. Kot nemirna žival, ki je opazila plen, pa ne ve čisto točno, kako ga ujeti v mrežo. In potem še nekaj paradnih sprehodov čez kavarno. Verjetno zato, da bi ga zagotovo opazila.

Saj priznam, da ni lepo… Ampak neznansko sem sem zabavala ob njegovih jalovih poskusih vzbuditi pozornost. Žal dragi moj… Tvoj rok trajanja je potekel… Že pred desetletji, se mi zdi… Naša ne pada na “sad Sam” poglede, briljantino v laseh in kabrie. Aja, in na sloves neutrudnega osvajalca… Saj sem naivna, ampak toliko pač ne… Upam… (se držim načela: Nikoli ne reci nikoli.)

Tags:

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.