PAUL S KITARO

0 Comments
0 likes
by darjin01
Share

» Poroči se z mano. Pobegni z mano v švicarske alpe. Pila bova črno vino in se ljubila pred kaminom, medtem ko bo zunaj naletaval sneg.« Takole se je začelo nekega novembrskega četrtka malo po peti zjutraj.

Na spletni strani myspace.com se je v mojem nabiralniku znašlo sporočilo nekoga, ki se je podpisal Mr.D. In tako se je začelo najino dopisovanje. Tistega jutra zgolj s tem, da sem mu odgovorila, da sem na njegovo žalost že poročena in da nisem neka strastna ljubiteljica črnega vina. Da nekako, če že, raje degustiram belo. Nekaj ur kasneje se mi je opravičil za tako predrzno sporočilo, češ da je bila za njim burna noč s prijatelji. Si predstavljam, da so tudi pinte piva prenehali šteti in steklenice škotskega whiskeya. Kdo ve, če bi na kako manj predrzno sporočilo sploh odgovorila. Verjetno da ne. Povprečnežev je v mojem življenju že dovolj.  

Paul je nenavaden fant. Strašansko ustvarjalen, obožuje čokolado, posluša Franka Sinatro in ameriški country in piše pesmi. Igra kitaro in poje. Pred časom je izdal svoj prvi album. Težaven po svoje. Vsake toliko časa izgine… Pravim, da je »v tistih dneh«. Preprosto izgine in nato čez čas skesano pove, da se je preprosto umaknil s sveta, ker je potreboval čas zase. Ah, že davno sem nehala razmišljati o tem, kaj je, kje je, da se mu ni kaj zgodilo, da ni kaj narobe. Preprosto tak je… Nenavaden in svojeglav. Svoja pravila si postavlja sam. Svet je zanj kup balasta, ki ga ne razume. Paul je fant s svojevrstnim smislom za humor in nenavadnim načinom, da nekomu pove, da misli nanj. Namesto dolgih elektronskih sporočil je sposoben vsak dan poslati fotografijo, na kateri seveda ne gleda v kamero, ker noče pokazati oči in na kateri ima vsak dan daljšo brado… In potem se njegova sporočila glasijo: »Moja brada 1. dan…, Moja brada 2. dan… in tako do devetega dne, ko ugotovi, da se je zadeva pa vendarle mogoče že malo izpela. In Paul je fant, ki svoje kitare nikoli ne bo izpustil z rok. Ne predstavljam si dekleta, ki bi lahko tekmovalo z Njo. Njegovo kitaro.  Morda bo nekdo rekel, da je nemogoče imeti prijatelja, ki živi na tisoče kilometrov stran, ki ga po vsej verjetnosti nikoli v življenju ne bom spoznala in ki mi lahko napiše karkoli, pa ne bom vedela, če je iskren. Konec koncev pa… Glede na to, da se najverjetneje nikoli ne bova spoznala, nimava nikakršnih pričakovanj glede drug drugega. Preprosto obstajata dva človeka, ki si vsake toliko napišeta kakšno elektronsko pismo in se ne obremenjujeta s tem, kako tisti drugi na drugi strani izgleda, ali ima kakšen kilogram preveč ali premalo, je plešast ali skrajno nedružaben. Te stvari so nepomembne. Prav tako je nepomembno, koliko je kdo star in kakšen avto vozi. V tem primeru gre samo za prijateljstvo.  Všeč mi je, da sem bila na nek način ob njem, ko je posnel svojo prvo pesem. In tudi potem, ko je posnel svojo zadnjo. Veliko mi je pomenilo, da mi je povedal, kako je nesrečen, ker je ravno tisti teden, ko bi moral prepevati v studiu, obležal z angino. Dragoceno mi je, da mi je povedal, da je zaljubljen, ampak da ga je strah, ker ima njegova ljubezen zelo velika pričakovanja. Take stvari si pač prijatelji govorijo, mar ne? Paul morda nikoli ne bo sedel v isti kavarni kot jaz in se pritoževal nad slabo pripravljenim cappuchinom. Morda nikoli ni bom slišala njegovega smeha. Morda me nikoli ni bo lopnil po ramenu in rekel: »Ej, stara, tole je bilo pa hudo dobro«. Paul namreč živi svoje življenje na Škotskem. S svojo družino, bendom, ljubeznijo in prijatelji. Jaz sem samo prijateljica, ki je na »stand byju« takrat ko želi kaj povedati. In jaz živim svoje življenje v Sloveniji. Z možem, prijatelji, družino in sodelavci. Ampak včasih… Včasih je  mnogo lažje »pojamrati« nekomu, ki ga ne bom nikoli srečala.

Tags:

Leave a Comment!

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.